“Branje med vrsticami” lahko beremo kot razmišljanje o arhitekturnih temah, kot so merilo, tloris itd., vendar projekt tudi izrazito presega strogo arhitekturno. Navsezadnje cerkev nima točno določene funkcije in se osredotoča na vizualno izkušnjo sama po sebi (lahko bi jo imeli celo za črtno risbo v prostoru). Konstrukcija obenem dokazuje, da je ta izkušnja pravzaprav posledica zasnove, saj se eksplicitno nanaša na različne faze njene zasnove: idejno risbo, model … Poleg tega, ker cerkev ne izpolnjuje svojih klasične funkcije, ga je mogoče brati kot refleksijo, povezano z dediščino, o trenutni praznini cerkva na tem območju (in njihovi potencialni umetniški ponovni uporabi).